Tag : notranji mir

Če sem čisto iskren, sem bil do pojma energijska terapija vedno precej zadržan. O temu sem namreč imel mnenje, da to niti približno ne mora delovati, oziroma pomagati, saj so se mi zdele takšne metode kot nekaj iz pravljic. Zaradi tega mojega mnenja pa se nisem želel nikoli spraviti v kakšno debato, kajti moje mnenje najbrž ljudem ne bi bilo všeč. To je bilo zame pač nekaj čisto abstraktnega. A potem sem se pogovarjal s sodelavko, ki mi je povedala svojo izkušnjo in to mi je dalo misliti. 

Povedala mi je, da je bila dlje časa pod velikim stresom. Ni šlo za kakšno bolezen, ampak za stalno napetost, utrujenost in občutek, da je nenehno na robu, kot da bi se ji lahko v trenutku zmešalo, oziroma bi ji začeli živci delati 100 na uro. Klasični načini sprostitve pa ji pri tem niso več pomagali, ter ji je zato prijateljica predlagala ravno to energijsko terapijo. O tem pa je bila tako kot jaz, na začetku precej skeptična, oziroma kar prepričana, da energijska terapija ne bo pomagala. Ampak ker ni videla druge rešitve, se je na koncu le odločila za to vrsto zdravljenja, oziroma za to terapijo.

Razložila pa mi je, da energijska terapija zadnjo ni bila čudežna rešitev, ampak prostor, kjer se je prvič po dolgem času res ustavila. Ležala je, dihala in se osredotočala nase. Po terapiji ni rekla, da je vse izginilo, ampak da se je počutila lažje, bolj umirjeno in bolj povezana sama s sabo. In ravno ta realen opis me je čisto presenetil. Prvič sem od nekoga, kateremu zaupam, ter je imel dejanske težave, slišal, da je energijska terapija na nek način pomagala. Zaradi tega sem prav spremenil svoje mnenje o temu, saj sem videl, da ni tako abstraktno, kot se mi je na prvi pogled zdelo. Več informacij o pristopih in poteku takšnih terapij najdete tudi na spletni strani www.namili.se, kjer so jasno razložene osnovne usmeritve ter poudarjen pomen umiritve. …

Z meditacijo sem se srečala čisto po naključju. V enem od tistih tednov, ko je bilo vsega preveč. Preveč obveznosti, preveč skrbi, preveč raztresenih misli. Na spletu sem zasledila preprost vodeni posnetek z naslovom ‘5 minut za umiritev’. Zdelo se mi je, da nimam kaj izgubiti, pa sem pritisnila play. In nekaj se je zgodilo.

Pet minut tišine, usmerjenega dihanja in pozornosti do sebe je naredilo več kot ura spanja. Prvič po dolgem času sem zadihala s celimi pljuči. Od takrat je meditacija postala moj dnevni ritual. Nič posebnega, le nekaj minut vsako jutro, včasih pred spanjem. Ampak ravno to, kar je videti kot nič, je postalo nekaj najbolj dragocenega.

Z meditacijo sem začela bolj jasno čutiti sebe. Prepoznati, kdaj sem utrujena, kdaj razdražena, kdaj samo preveč ujeta v misli. Naučila me je, da ne potrebujem popolnega okolja, da se umirim, samo trenutek, v katerem sem prisotna. In čeprav so dnevi, ko je težko ostati zbrana, mi tudi to nekaj pove.

Meditacija ni postala moj pobeg. Postala je prostor, kjer sem lahko jaz, brez pričakovanj, brez pritiska, brez vloge. Samo jaz, tukaj in zdaj. In to mi daje moč, da skozi dan hodim bolj mirno, bolj zavestno in bolj hvaležno. V svetu, ki od nas zahteva nenehno odzivanje, mi je meditacija podarila nekaj, česar nisem znala ceniti – tišino.

Tišino, ki je prej delovala prazno, zdaj doživljam kot prostor poln pomena. V tej tišini sem spoznala, da se ne rabim nenehno odzivati, da vsega ni treba takoj rešiti, in da ni nič narobe, če si samo… tu. Meditacija mi je pomagala tudi pri odnosih. Manj reagiram impulzivno, več poslušam, lažje odpustim. Tudi v službi sem bolj zbrana, manj izčrpana ob koncu dneva. Morda je največji učinek prav to, da mi ni treba več bežati pred sabo. Srečujem se s sabo vsak dan in v tem končno najdem mir, ne napetosti.…