Meni so telegrami še vedno nekaj posebnega.

Meni so telegrami še vedno nekaj posebnega.

Včasih se zdi, da je v svetu hitrih sporočil, emotikonov in neštetih aplikacij, nekaj tako preprostega, kot so osebni telegrami ob rojstvu otroka, povsem pozabljeno. A meni so telegrami še vedno nekaj posebnega. Spominjajo me na čase, ko so ljudje res pazili na to, kaj napišejo, saj je vsak znak nekaj stal, vsaka beseda pa imela svojo težo.

Pred nekaj leti sem prvič poslala telegram ob rojstvu otroka. Nisem si mislila, da bom s tem naredila tak vtis. Mlada mamica mi je kasneje povedala, da je bil to edini telegram, ki ga je prejela in da ji je prav ta najbolj segel do srca. Nekaj v tem, da poštar osebno prinese list papirja, na katerem piše nekaj iskrenega, toplega, je preprosto ganljivo.

Od takrat sem poslala še kar nekaj telegramov – ob porokah, rojstnih dnevih, celo ob upokojitvi sodelavke. Vedno z izbranimi besedami, brez nepotrebnih dodatkov, le s tistim, kar resnično šteje. In odzivi? Vedno pozitivni, presenečeni, celo ganjeni.

Zdi se mi, da telegrami niso samo nostalgični spomin, ampak tudi majhna gesta pozornosti, ki izstopa prav zato, ker je tako redka. V svetu, kjer prevladuje hitrost, je počasen in premišljen način komuniciranja postal znak posebne skrbi.

Telegram ni le sporočilo. Je občutek. Je trenutek, ko nekdo ve, da si mislil nanj, drugače, bolj osebno, bolj srčno. In to je nekaj, kar bom ohranila tudi v prihodnje.

Zadnjič sem telegram poslala prijateljici, ki se je preselila v nov dom. Namesto klasičnega darila sem želela nekaj drugačnega, nekaj, kar bo ostalo. Ko ga je prejela, me je poklicala solzna in presenečena. Rekla je, da je v množici škatel, pohištva in selitvenih skrbi ravno telegram prinesel tisti občutek topline in domačnosti. To je moč, ki jo imajo telegrami – čeprav kratki, nosijo s seboj neko spoštovanje, težo in lepoto jezika, ki v vsakdanji komunikaciji pogosto umanjka. Zame so postali simbol pozornosti in lep način, kako se dotakniti nekoga na poseben način.