Category : Tekstil in preproge

Ko smo prenavljali stanovanje, sem največ pozornosti posvetila večjim kosom – kavču, mizi, svetilom. Hodnik sem pustila za konec, saj se mi je zdel najmanj pomemben. Bil je ozek in dolg, brez naravne svetlobe, skoraj neopazen. A ko je bilo vse drugo končano, sem vsak dan, ko sem prišla domov, začutila, da nekaj manjka. Na tla ni bilo prijetno stopiti, zven korakov pa je odmeval po celi hiši. Takrat sem se prvič resno začela zanimati za tekači.

Nisem želela ničesar preveč vpadljivega, a tudi ne dolgočasnega. Hodnik je bil hladen in preprost, zato sem iskala nekaj, kar bi prineslo toplino. Po nekaj neuspešnih poskusih z naročili prek spleta sem končno našla tekači, ki mi je bil pisan na kožo. V toplih peščenih tonih, z drobnim vzorcem, ki ni kričal, a je dal prostoru značaj. Ko sem ga prvič položila na tla, je hodnik kar oživel. Zvok korakov je postal mehkejši, prostor je postal bolj prijeten.

Zdaj, ko vstopim v stanovanje, me tekač pričaka kot prvi pozdrav. Umazanija s čevljev se ujame vanj, stopala imajo mehek oprijem, prostor pa je postal bolj povezan z ostalimi sobami. Tudi gostje ga pogosto opazijo in vprašajo, kje sem ga kupila. Ne bi si mislila, da bodo prav tekači, tisti skromni kos preproge, postali eden mojih najljubših delov doma.

Poleg vsega praktičnega pa mi pomeni še nekaj – opomin, da se toplina doma ne skriva vedno v velikih stvareh. Včasih jo najdemo v drobnih odločitvah, kot so tekači, ki prostor spremenijo v nekaj bolj domačega, toplega in osebnega.

Odkar imamo tekače v hodniku, opažam tudi, kako se je spremenila dinamika gibanja po stanovanju. Otroci ne drsijo več po gladkih tleh, maček si je izbral kotiček na robu preproge, kjer zdaj redno poležava, meni pa ni več nerodno hoditi bosa, tudi ko pridejo obiski. Ta majhen kos tekstila je na koncu povezal vse: prostor, gibanje, navade in celo družinske trenutke, ki jih prej sploh nisem opazila.…